Elin Cullhed: Tema Evforije je krhkost materinstva

V Evforiji nas popelje v fascinantno potovanje skozi življenje in umetnost ikonične pesnice Sylvie Plath. V knjigi se prepletajo pesničina globoka čustva, izzivi materinstva in boj za umetniško izražanje v patriarhalni družbi. Gre za pretanjeno delo, ki nas vabi k razmišljanju o univerzalnih temah skozi edinstveni prizmatični pogled pesnice. Avtorica je z nami delila zgodbo o tem, kako se je zaljubila v pisanje Sylvie Plath že v zgodnjih letih ter kako je našla navdih za ustvarjanje romana Evforija.

Približala nam je svojo izkušnjo pisanja o resnični zgodovinski osebi in poustvarjanja pesničinega značaja v literarnem svetu. Dotaknili smo se tudi teme duševnega zdravja, izzivov materinstva ter občutka nepripadnosti v tuji državi. Elin je razkrila svoj pristop k ustvarjanju napetih prizorov ter kako je uspela ujeti Plathino notranjo nemirnost.
 

Nam lahko zaupate nekaj o tem, kako se je začela vaša navdušenost nad Sylvio Plath in zakaj ste se odločili pisati ravno o njej?

Plathova me je s svojim edinstvenim pisanjem prevzela, že ko sem pri 20 letih odkrila njeno literaturo skozi dnevnike in pesmi. Takoj sem se lahko poistovetila z njo – tako kot mama, kot avtorica in kot pesnikova žena. Plathova je simbolizirala boj za umetniško izražanje v patriarhalni družbi, kjer so bila v ospredju pričakovanja do materinstva in zakona. Zadnje leto njenega življenja je eno izmed najbolj literarno plodnih obdobij, hkrati pa je bilo to leto, ko je dobila drugega otroka ter postala mama samohranilka z razbitimi sanjami. Ko sem začela raziskovati ravno to leto, sem spoznala, kako izjemno osamljena je bila. Pridobila sem vpogled v njeno resnično stanje, predvsem skozi pisma iz let 1962–63, v katerih je opisovala svoje stanje psihiatru na jasen in kompetenten način, ki ni ustrezal stereotipom o njeni duševni bolezni. Ker besedila, napisana pred smrtjo, niso ugledale luči sveta, sem skozi Evforijo, ki je napisana čisto v njenem slogu, želela zapolniti to vrzel. 
 

Vašo sposobnost verodostojnega pisanja o Plathovi so pohvalili mnogi. Kaj je bil največji izziv pri pisanju o življenju resnične zgodovinske osebe in kako ste se lotili poustvarjanja Plathove kot lika v romanu?

Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem se približala tej temi. Več let sem pisala o umetnosti, ki se prepleta s starševstvom in ljubeznijo. Sčasoma sem spoznala, da sem se v teh besedilih neprestano sklicevala na Plathovo: na primer, priimek mojega glavnega junaka je bil Lazarus po njeni pesmi Lady Lazarus. Ključno je bilo najti pravi slog pisanja za mojo zgodbo. Šele ko mi je to uspelo, sem ugotovila, da lahko ustvarim svet, ki ni omejen, ter da ta zgodba ni le njena, ampak ima univerzalen pomen. Iskala sem način, kako Plathovo prikazati kot kompleksno in kompetentno žensko ter umetnico. Vedela sem, da je bila v svojem pisanju ostra in brez dlake na jeziku, kar mi je dalo pogum, da sem ji v svoji zgodbi dovolila iskreno spregovoriti o njenih dvomih in strahovih.  
 

Plathova se je spopadala z izzivi duševnega zdravja in težavnim odnosom z možem. Je to tema, ki ste jo želeli v romanu še posebej izpostaviti?

Krhkost materinstva je osrednja tema Evforije. Če mati ostane sama z otrokom, brez skupnosti, ki bi jo podpirala, je zlom neizbežen. Moj cilj je bil pokazati, da Plathova pri tem ni izjema. Danes bi jo lahko označili kot izčrpanega starša, ki potrebuje pomoč. V določenih trenutkih so me ta spoznanja močno pretresla. Plathova je živela v času, ko ženske emancipacije še ni bilo. Možnosti splava, kontracepcije ali vrtcev ni bilo, kar je oviralo Plathovo kot pisateljico in mamo, spremembe pa sama ni dočakala. Zame je to opomnik, da te stare patriarhalne strukture še obstajajo in da se je proti njim treba boriti vsakodnevno, z družbo, ki podpira ženske in otroke.

Mojstrsko ste prikazali nelagodje, ki ga Plathova čuti v tuji državi in kulturi. Kakšno vlogo ima v tem romanu nacionalna identiteta in kako ste se poglobili v ameriško in britansko kulturo?

Plathovo je gnal občutek nepripadnosti, kar je bilo verjetno povezano s tem, da je bila po očetovi strani druga generacija priseljencev; nenehno je iskala nekaj izgubljenega ter se soočala s sliko o sebi, ki ni bila povsem prava. Evropa je bila zanjo obljubljena dežela, a njene sanje so se razblinile, ko so postale resničnost. Želela sem zajeti nelagodje, ki ga Plathova opisuje v pismih iz Anglije, pogrešala je dom, hrano, vreme, njene sanje pa so se usmerile drugam. Videla sem, kako neverjetno osamljena je bila v Angliji in kako se je čudovito odraslo življenje, o katerem je poročala svoji materi v ZDA, razlikovalo od resničnih občutkov, ki jih je doživljala v Angliji – počutila se je izgubljeno in osamljeno.  
 

O vsakdanjosti pišete z občudovanja vredno intenzivnostjo. Tudi prizori, kot je trenutek, ko sta Plathova in njen mož povabljena na večerjo k sosedom, postanejo dramatični, kljub temu da za to ni nobenega posebnega razloga. Nam lahko zaupate, kako se ukvarjate s takšnimi prizori in kako za ustvarjanje napetosti v zunanjem prostoru uporabljate notranjo nemirnost Plathove?

Plathova je imela edinstveno spretnost filtriranja resničnosti skozi svoje pisanje, kar je briljantno izrazila v delih, kot je Stekleni zvon, pa tudi v svojih dnevniških zapisih. To je veščina, ki obogati pisateljevo delo, vendar hkrati postavlja izzive v vsakdanjem življenju. Na koncu se znajdeš zunaj skupnosti, ustavljaš se in nadzoruješ, namesto da bi živel naprej. Želela sem prikazati pisateljičino duševnost. Njeno genialnost pogosto zamenjujejo z duševno boleznijo, zaradi česar se zlahka pozabi, da je izjemno nadarjena pisateljica. V sebi je nosila dvojnost, ki jo je poskušala prikriti tako, da se je navzven pretvarjala, da je nekaj popolnoma drugega, neka popolna verzija sebe. Takšni notranji in zunanji boji pa so seveda lahko tudi velik literarni navdih.

Katera je vaša najljubša knjiga in vaše priporočilo radovednim bralcem, ki se želijo seznaniti z njenim pisanjem?

Izredno priljubljeni med oboževalci so Sylvijini dnevniki, saj omogočajo vpogled v vsa obdobja njenega življenja in ustvarjanja, obenem pa so še vedno aktualni in navdušujoči. Zlata jama so tudi Zbrane pesmi in seveda Ariel ter Kolos. Zabavne so tudi njene kratke zgodbe, medtem ko je nedavno objavljena zbirka pisem enostavno neverjetna. Večina ljudi začne s Steklenim zvonom, kar je seveda ena od možnosti. Če pa želite prebrati njeno biografijo, potem definitivno priporočam knjigo Rdeči komet, ki jo je napisala Heather Clark.

Preberite več